Za praznike je bil tokrat na sporedu obisk Velike planine. Tja smo se odpravili kar 30. aprila samo zaradi tega, da se izognem prvomajski gneči in ker me je Velika planina rajcala s svojimi božanskimi fotografijami z žafrani po socialnih omrežjih že cel mesec. Nesramneži! Odločitev za omenjen datum je očitno bila pravilna, saj je bilo obiskovalcev le za okras, kar se seveda niti najmanj ne pritožujem :)
Ob 8 zjutraj najprej odidem po našega soseda Rubija, nato v Šentrupertu poberem še Tejo in že smo na poti proti Kamniški Bistrici. Za gondolo se nismo odločili, ker pač to ni tisto pravo pohodništvo, poleg tega sem se že peljala z njo na Veliko planino :).
Bila sem 100%, da je poleg gondole tudi kratka peš pot na vrh Velike planine, a sem malo usekala mimo... pot naj bi bila za 4 ure hoje...uffff za to pot, smo pa žal šli malo prepozno od doma :( , krajša peš pot, pa je dobesedno na drugi strani planine, kar pomeni 23 km od sedanje pozicije...
Ja nič, potem pa se pač vrnimo proti Kamniku. A ker sem ravno že v bližini izvira Kamniške Bistrice, bi bil greh, da je ne bi šla pogledati če je zelena lepotica še vedno zelena :)
In tudi ogled slapa Orglice in Soteske Predaselj je na seznamu za naslednjič ;)
 |
| Izvir Kamniške Bistrice |
 |
| Bosov Tine |
Izbereva pot Velika planina mimo Male planine, kjer je pot predvidena za 2 uri hoje.
Ponovno se preusmerim nazaj proti Kamniku in sledim oznakam za Kranjski Rak. Sprva si deležen kar nekaj ovinkov, na momente podobno kot pot na Vršič, nato nas tabla preusmeri ostro levo v hrib. Če se vozite po strmi, ozki asvaltirani in na prvi pogled malo čudni poti, no to pomeni da ste na pravi poti :)
Takoj za gostiščem Kranjski Rak zavijem levo na makedamsko cesto. Tukaj že malo nervozno ogledujem spremenljivo vreme in oblake...
 |
| Gostišče Kranjski Rak |
 |
| Makedamska cesta do parkirišča |
Končno pridemo do table, seveda še vedno zaskrbljajoče gledam po zraku, se odpeljem v napačno smer (hvala bogu samo par metrov), se vrnem na desno pot in že takoj za ovinkom sledi parkirišče, kjer parkiram avto.
Sledimo usmerjevalni tabli, kmalu zagledamo prvo kočo, nato zavijemo desno v hrib, kjer vidimo drugi dve in nadaljujemo pot skozi gozd. Bilo je rečeno, da gozdna pot ni markirana, vendar so oznake jasno vidne, tudi pot je odlično uhojena.
Po kakšnih 15 - 20 minutah hoje po gozdu, zavijemo levo v hrib, kjer se že bohotijo prve pravljične koče... pred nami tako stoji Mala planina... in to v megli :( :( ... da vetra ne omenjam :( :( ...pa to te kar ubije!! Pa tako sem se veselila norega razgleda, saj sem se celi mesec slinila po Instagram fotografijah iz Velike planine :( :(
 |
| Mala planina v megli |
Tu in tam se nebo odpre in že skačem s telefonom po hribih, dolinah in po kolenih, da dobim vsaaaj eno fotko z modrim nebom, če že bo tako grozno oblačno vreme..
 |
| Kdo bo koga... |
 |
| Kraljestvo žafranov na Mali planini |
 |
| Tudi telohov je ogromno na Mali planini |
Ker je bilo tako oblačno in tako pihalo, da se sploh nisi slišal med pogovorom, sva s Tejo enostavno obupali in se podali v Domžalski dom na čaj in kekse, Rubi pa na konzervo pasje hrane.
Ko smo se vsi trije okrepčali, smo se celi potrti podali naprej v meglo in veter. Nato nas pa izza doma pričaka takšen pogled!!! Da bi se zjokal od sreče!!!!
 |
| Najlepše presenečenje!! |
 |
| Domžalski dom na Mali planini |
Po tem razgledu, si me lahko predstavljate samo tako:
Takoj pri Domžalskem domu se v daljavi že počasi razprostira pogled na cerkvico Marijo snežno in pa seveda ponovno preproga žafranov. Tukaj še vedno piha kot pri norcih, ampak za naslednje božanske gorske razglede se tudi to potrpi brez najmanjšega problema :)
 |
| Prihod na Veliko planino |
 |
| Cerkev Marija snežna |
Na vrh Gradišča žal nismo šli, ker je veter bil resnično prehud, zato se ob 17 uri počasi ponovno preusmerimo proti Mali planini in Domžalskemu domu, kjer molim, da imajo polnilec, ker moj telefon je mrknil do kraja in hvala bogu so mi rešili rit...V domu si privoščiva še vsaka en čaj in domač rižev narastek, štirinožni gospod pa počitek na klopci, ter se počasi vrnemo proti izhodiščni točki.
Tokratni razgled proti jutranjemu je pa čisto druga zgodba! Prelepo!
Tejo ponovno odložim v Šentupertu in domov pridem malo čez 8 uro zvečer, utrujena do amena in očitno je bil Rubi tudi čisto zmozgan, saj sem dejansko pozabila, da imam psa v avtu, tako je bil miren...tisti, ki ga poznajo vejo, da je to Mission Impossible ;)
In Teja brez skrbi, za naslednjič si bom kupila prenosni polnilec :) :) Drugače pa imam 16. maja rojstni dan...sej veš, tak malo za info hehe :) ;)
Na svidenje do naslednjič :)
